Povzetek vsebine
Z AI lahko danes hitreje pridemo do neuspeha, ki nam pokaže, kam moramo iti naprej.
Imam naročnika z zelo počasnimi cikli odločanja. Lastnik je predstavil vizijo in me vprašal, ali je izziv, ki ga vidi, sploh mogoče rešiti.
Potem so prišli še vsi ostali s svojimi strahovi, tveganji, odvisnostmi, vprašanji in stvarmi, ki jih je bilo treba definirati, preden bi sploh lahko začeli. Vsak je prišel s svojo varno cono. Ves čas je bilo treba loviti ravnotežje med razmišljanjem naprej, kjer je bila jasna želja, da moramo ustvariti in dostaviti novo vrednost, ter notranjim odporom.
Hitro sem videl potrebo in tudi veliko priložnost, da v strošek projekta vključim AI delavnice. Ja, brezplačno. Poimenoval sem jih kar »people workshops«. Danes jih vidim kot pomemben del change managementa in praktično vsakega AI projekta, ki se ga lotim.
Ko smo začeli z implementacijo, je postajalo vedno bolj jasno, zakaj v tem podjetju odločitve trajajo tako dolgo. Ozko grlo je bila razdalja med tem, da vidiš problem, sprejmeš odločitev in to odločitev dejansko preizkusiš v realnosti. Projekt sem moral obrniti na glavo in najprej dostaviti nekaj low-hanging AI fruitov, da pridobimo zaupanje in motivacijo ter ugotovimo, od kod prihaja strah.
AI projekt je postal nekakšen sistematski pregled podjetja. Prišli smo iskat mesta, kjer bi lahko pomagal AI, med procesom pa smo začeli odkrivati stvari, ki bi jih bilo koristno izboljšati tudi za poslovanje kot celoto: sprejemanje odločitev, ownership, procese in zaupanje. Projekt je začel razkrivati zdravstveno stanje samih poslovnih procesov. Še ena odlična lekcija, tokrat za vse nas.
Se še spomnite Scruma in zakaj je skrajšal razdaljo do realnosti?
Pred Scrumom smo lahko tedne ali mesece razpravljali o zahtevah, pisali specifikacije in poskušali predvideti, kako naj bi produkt deloval. Scrum nas je prisilil, da smo to razdaljo skrajšali in vsaka dva tedna pred naročnika postavili nekaj resničnega.
Ko sem delal v Scrum ekipah kot Product Owner ali Scrum Master, so bili customer demoti zame eni najboljših trenutkov in eden največjih virov motivacije. Oboževal sem jih. Imel sem občutek, da smo ekipa in naročnik v istem čolnu, skupaj raziskujemo priložnosti in sproti dodajamo dobre ideje v produkt, seveda še vedno na ločljivosti Scrum sprinta, običajno dveh tednov.
Pokazali smo, kako smo razumeli smer, v katero mora iti produkt, in naročniku dali nekaj, kar je lahko dejansko videl, kliknil in na kar je lahko reagiral. Dva tedna kasneje smo ga lahko »presenetili« z nečim, kar je dejansko zahteval. Rezultat ni bil vedno popoln, imel je buge in stvari, ki jih je bilo treba spolirati, včasih pa smo kot implementacijska ekipa tudi kaj narobe razumeli. Imeli smo nekaj resničnega, okoli česar se je lahko začel popolnoma drugačen pogovor, usmerjen v produkt, ki bo dejansko živel na trgu, ter v nadaljnje eksperimentiranje, ko bodo začeli prihajati prvi podatki.
Naročniki so se naučili čakati in biti potrpežljivi
Naročniki so sprejeli dvotedenske iteracije, »ker tako pač deluje agile«. Sprejeli so spilloverje, težave, odprte stvari in celo nekaj tehničnega dolga, saj je bil prihod na trg dovolj pomemben, da se je splačalo živeti z določeno stopnjo nedokončanosti. Ko si na strani naročnika, je bilo to zame vedno frustrirajoče, da čakanja pri waterfall načinu razvoja sploh ne omenjam.
Investitorji so vedeli, da bodo morali vlagati denar, čas in živce ter medtem gledati, kako se trg spreminja, medtem ko čakajo na funkcionalnosti, o katerih so se pogovarjali pred tremi meseci. To je bila preprosto cena razvoja programske opreme.
Danes se lahko z AI celo dvotedenska iteracija zdi dolga
Tehnologija danes ponovno spreminja enačbo trajanja sprinta. Kodo lahko pišemo hitreje, še bolj zanimiva pa se mi zdi možnost neprekinjenega fokusa. Lahko ostaneš znotraj istega problema, ne preklopiš na drug projekt in danes že skoraj v realnem času nadaljuješ z naslednjo iteracijo.
Seveda še vedno preklapljaš med različnimi konteksti, ki jih zahteva funkcionalnost: poslovno logiko, razmišljanjem uporabnika, UX-om, podatki, implementacijo in testiranjem. Vse to pa se lahko dogaja, medtem ko si mentalno še vedno znotraj istega problema.
Razdalja med tem, da o nečem razmišljaš, in tem, da se tega dejansko dotakneš, se je dramatično skrajšala. Nekaj lahko narediš, ker želiš hitro na trg, ali preprosto zato, ker želiš preveriti, ali ideja sploh deluje.
Hitreje še vedno ne pomeni pravilno
Ta hitrost je nepričakovano koristna tudi za končni rezultat produkta. Še vedno lahko lansiraš slab produkt in narediš nekaj, za kar si bil prepričan, da bo dostavilo obljubljeno vrednost, uporabniki pa tega preprosto ne sprejmejo. Zdaj imaš nekaj živega na trgu in tvoja naloga je, da produkt babysittaš, dokler ne začne prijemati oziroma dokler ti realnost dovolj jasno ne pokaže, kaj moraš spremeniti.
Težava je lahko v nerodni prvi verziji, positioningu, business modelu ali načinu, kako si rešil sicer pravi problem. Ko je produkt na trgu, začneš meriti, izboljševati in govoriti z resničnimi uporabniki, ki ti začnejo pošiljati tudi pritožbe. Dostavljati moraš hitro in za strategiziranje s kavča je nekoliko pozno. Na produktne odločitve začne vplivati zelo konkreten survival instinct, skupaj s hitrostjo testiranja, razmišljanja, komunikacije in reševanja problemov, ki je v pre-launch fazah praviloma nisi izkusil.
Failure je postal krajši in uporaben
Če si prišel tako daleč, že veš bistveno več, kot si vedel med gledanjem v blueprint. Danes si lahko precej lažje privoščiš pivot, saj je AI znižal njegov strošek in sunk cost predhodnega razvoja. Napačna prva verzija ne pomeni več nujno novih šest mesecev. Nekaj iteracij danes lahko pomeni nekaj dni, z vsako od njih pa dobiš nove informacije in se lahko približaš smeri, ki je prej nisi mogel videti.
To je ogromna sprememba. Zahteva pogum in nekoliko drugačen način reševanja problemov, ki nam ljudem verjetno ni ravno naravno prirojen.
Ne overstrategiziraj
Še vedno imamo instinkt, da moramo pred premikom ugotoviti čim več o strategiji, roadmapu, tveganjih, arhitekturi, business modelu in popolnem customer journeyju. Vse to je uporabno do točke, ko začne blokirati prvi dejanski korak. Obstaja trenutek, ko razmišljanje brez premikanja preneha proizvajati nove informacije.
Pri produktu nisi statična entiteta, ki izvaja zemljevid, ki ga je nekdo narisal pred tremi meseci. Med izvajanjem dobivaš nove informacije in z njimi spreminjaš tudi svojo pot.
Splezaj na drevo
Meni je vse skupaj podobno opici, ki pleza na drevo. Ko stojiš na tleh, ne moreš za vsako vejo vedeti, ali bo uporabna. Moraš splezati. S prve veje vidiš stvari, ki jih prej nisi mogel videti, naslednja te lahko pripelje v slepo ulico ali pa ti odpre tri nove smeri. Tako plezaš naprej in sproti odkrivaš uporabne veje.
Pri projektih zato ohrani fokus na cilju in pusti nekaj svobode pri poti do njega. Ko fokus pade, z njim hitro izgine tudi momentum in takrat se začnejo vračati skeptični glasovi. Tehnologija je razvoj naredila cenejši in hitrejši, poleg vibe codinga pa danes vedno bolje razumemo tudi, kako postaviti pravi harness, zagotoviti AI-ready podatke ter prilagoditi organizacijski vidik in procese.
AI je dramatično skrajšal razdaljo med idejo, realnostjo, feedbackom in naslednjim poskusom. Morda smo zato bližje obilju možnih uspehov kot kadarkoli prej. Danes lahko hkrati ustvarimo ogromno idej in, kar je še pomembneje, hitreje kot kadarkoli prej ugotovimo, kaj dejansko deluje.
